Dijakinje našega doma so sodelovale na  25. natečaju Janka Glazerja GSŠKF Ruše 2024.

Na kulturni slovesnosti v četrtek, 18. aprila 2024 so na Gimnaziji in srednji šoli za kemijo in farmacijo Ruše podelili našim dijakinjam dve nagradi in eno priznanje.

Iza Korpar – NAGRADA za pesniško snovanje (poezija)

Živa Feračič – NAGRADA za likovno ustvarjanje (fotografije)

Mylada Fedko – PRIZNANJE  za likovno ustvarjanje (risba)

Rasta Vrečko- mentorstvo

Iza Korpar

     Plavi kufer

Večkrat pomislim na moj moder kovček,

že tedne sloni po mojo pisalno mizo,

sploh se ne vem, zakaj mi misli begajo nanj.

Kot nevidna vez je,

kot vez, ki vabi me pijano tja.

Opojno zdaj že gledam ga,

cedijo se mi solze, ne sline.

Veke so kar naenkrat težke, sploh nisem zaspana.

Streznim se ker vem, da bi me to peljalo v pogubo,

v prepad, v Marijanski jarek, prelomnico svetega Andreja,

Kalifornijo, ob reko Misisipi,

čez ocean na irske ravnine,

tja daleč z vlakom v mesto prepovedano …

Ne, spet se zberem,

prepovedano je, ni dopustno, ni modro!

Moj kovček pa je moder.

Ironični vzdih mi še samo manjka, da ga bom napolnila,

napolnila s starimi razglednicami.

To bo kot sprehod skozi muzej,

z roko v roki z mojim plavim kufrom.

 

prehitevalni pas

Želel si je prehiteti semaforje,

vse prometne znake,

mestne svetilke in vse meje.

Povozil je vse ležeče policaje

in zraven štel minute,

buljil v ročno uro,

kot da bo čas hitreje odtekal.

Čreda zeber, druga za drugo,

so zanj le safari.

Zdaj se že pritožuje, že preklinja.

Trobi in hupa.

Kot taktirka svojemu času je,

kot da čas teče v njegovem tempu.

Pritiska na zaklopko, menjuje prestave.

Popravi ogledalo in zaviha rokave preden drvi,

da oprimem se svoje kože,

da me ne odnese.

Iz ovinka v ovinek širi se njegov safari

in vsi sloni semaforji postanejo,

pešci jahajo čredo zeber

in stop znak šopiri se kot lev.

A on?

Kot lovec drvi in se ne meni.

On nima časa.

On mora biti točen.

On se ne more ustaviti.

On prehiti sebe in mogoče prehiti svoje življenje.

Ne bo več stop znakov

in vedno bo žarela zelena luč.

Zebre se bodo same brezskrbno pasle.

A on?

Želel si je prehiteti semaforje,

vse prometne znake, luči in meje.

A zdaj je dobil kazen.

Gospod, 30 let prehitro ste peljali.

 

Šepetalka snega

Stopala sem z dežnikom v roki

na sivobeli dan.

Želela sem obuti rumene škornje,

a jih nisem imela.

Le črne bulerje sem nataknila,

da sem težke noge namakala v lužah

in potapljala ladjice

listja v zemeljskih barvah

in tenih ognja, tistega sonca,

ki si ni upalo segniti čez robove megle.

Z dežnikom v roki sem nedolžno pomislila.

Ko bi znala šepetati vremenu.

Nasmehnila sem se

in potuhnjeno pogledala v nebo,

da so mi dežne kaplje rosile teme.

Še enkrat sem pomislila.

Nato sem se zdrznila.

Na konici nosu sem začutila mraz.

Tak, ki ogreje srce.

Tak, ki riše nasmehe

in barva lička v rdeče tone.

Tak, ki hladi jezike,

ki še nikoli niso okusili beline.

Tak, ki tali utrujene oči.

Tak, ki je slikar

in riše silhuete brez odtenkov,

v mehkih potezah.

Tak, ki pušča sledi

in vodi in pada in pada.

Šepeta mi.

Sneži.

 

Bicikel malega mesta

Rekli so mi, da bom potrebovala kolo,

kljub temu da sem lahko hitro ob njega.

Staro mora biti, a ne preveč.

Baje rabim verigo, da ga zaklenem,

kot da je vse premoženje, ki ga premorem.

Pa so mi ga dali.

Plavi bicikel s petregarom.

Staro luč ima na balanci, ki sveti, le ko se

pelješ.

Sedež je visok,

komaj sedem nanj; s prsti se dotikam tal.

Moram ga prisloniti,

če ne, pade.

Da ne govorim o zavorah,

ki me ustavijo šele sredi prehoda za pešce.

Škripa in cvili.

Običajno bi me to motilo,

pa me ne.

Všeč mi je kolo.

Rečem, da je mestno;

smejijo se mi domači –

res je mestno, če je naša vas mesto,

pa jih ne poslušam.

Ne brigajo me njihove besede.

Pa sem res vsaj malo podobna babičini

sestri.

Bila je brez zadržkov. Klicali smo jo teta.

V življenju je pometala dvorišče,

kopala, grabljala, sadila, sejala,

vozila traktor,

iskala jajca v slami in kokoši po polju,

kuhala,

jedla kuhan krompir s soljo.

Ni imela moža, pa je imela družino –

tri sestre pod eno veliko streho.

Vse so nosile hlače.

Omara je bila vedno polna rut in plaščev,

hodile so k maši, pele.

Proti večeru je ena sedla na kolo,

en in edini bicikel v garaži ob traktorju.

Pekle so mlečni kruh,

pa ni bilo mleka.

S kanglico se je odpravila k sosedom –

oni imajo krave.

Pri njih se cedi mleko, a ne med.

Takrat še ni škripalo,

bilo je to mestno kolo,

vsa vas je bila velemesto posameznikov,

ki so znali stopiti skupaj;

ena velika pljuča.

Kanglica se je gugala na bilanci;

teta je pazila, da ne bi niti kaplja kapnila

čez rob,

na v noči črnem makadamu bi se svetila

kot biser.

Kaplja na kapljo je kruh,

kruh je živež in kruh je bližina.

Varno je prispela.

Tako kot jaz sedaj

je prislonila kolo ob steno, s katere je

odpadal omet.

V kanglici je bilo mleko še toplo.

Glavna kuharica je zamesila testo,

druga je zakurila v krušni peči,

tretja, najmlajša, je pogrnila mizo.

Nato so sedle in samo čakale.

Čakal je tudi plavi bicikel;

bil je nov, a ga niso zaklenile z verigo.

Zaupale so, ampak jaz ne morem,

ker mi ga bodo ukradli, so rekli.

Verjamem vam, rečem.

Plavi bicikel je moje premoženje.

Škripa le zato, ker nosi morje zgodb.

Nimam mleka za kruh, pa vendar

lahko čutim toploto krušne peči,

vidim tri sestre, vse z rutami na glavi,

z rožnim vencem v rokah.

Čakajo na kruh z mlekom,

čaka modro kolo, čakam z njimi jaz.

Ker so mi rekli, da bom potrebovala kolo

in da bom lahko hitro ob njega.

Pa ga ne dam.

Zaklenila ga bom s sto in eno verigo,

čeprav je star in škripa in težko lezem nanj.

Rekla jim bom, to je mestno kolo.

Kolo malega mesta mojih tet.

 

Moja babi ima tri vrtove.

Moja babi ima sedem krat toliko semen.

Moja babi ima tri krat toliko sadik.

Moja babi ima eno življenje,

a sama odgovarja za milijardo teh.

 

Dedov vinograd

V vinogradu mojega deda se skrivajo dobre vile.

Smukajo se med zlatimi listi vinske trte,

jeseni se sladkajo s sladkobo njenih plodov.

Vstajajo ob jutranji zori s soncem,

ki z blago svetlobo prebuja jutranji svet.

Umivajo se z jutranjo roso

in poslušajo šum svojih svilnatih kril,

ko se pozibavajo v lahnem vetru širnih ravnin.

Nato z vsakim dnem,

z vse večjo vedrino

bdijo nad mojemu dedku svetim vinogradom.

Takrat delavcem v vinogradu krajšajo čas s petjem in plesom,

morda tudi z nagajivostjo, ki jim kar šviga iz oči.

Kdaj pa kdaj plešejo na vihravem klopotcu,

ta z njimi pleše kolo.

Vendar vedno proti večeru, ko sonce počasi izgublja moč,

končajo svoj ples in odpojejo zadnjo večerno balado.

Poslužijo se miru

in v hladu štejejo prve zvezde na obodu neba.

Zaspijo ob zadnjem žarku sonca,

ko se na nebu pokaže ozvezdje mogočnega se strelca –

temu so vile v nočnem času prepustile dedov vinograd.

One sanjajo, ko pride noč na mirno zemljo.

Brezskrbno sanjajo

in sploh ne vedo,

da mi misli, ki se prelivajo se na papir,

mi vsak dan silijo k njim in na dedovemu preljubemu vinogradu.

 

tretja.

objela bi

vso to modrino

zajela in nosila

navtične milje daleč

če bilo bi treba

kapljalo bi izpod reber

in nastala bi jezera na poti,

a jaz bi le objela

vso to modrino

in jo odlila doma na prag,

da bi vse poplavilo

in bi na mojem vrtu zrasle korale

in bi se s soljo v laseh

počutila doma

 

druga.

sedmi dan je želel sesti

in občudovati,

kar je naredil

ustvaril

nonšalantno je raje v roke vzel čopič

in okoli osme ure začel brisati mejo

morja in neba

dokler ni ostala le temina

skočil je vanjo

in pustil čopič na kopnem

da je risal obalne črte

okopal se je

in zajokal srčno

in morje je postalo slano

do konca svojih dni

 

osma.

rekel si mi

o temi in poljih,

ki jih je pozabil dan

na kar je na nebu Bog razlil barve

in pomislila sva na severni sij

želela sva tja

v deželo odtenkov

sredi ceste sva ustavila

greva? – je vprašal

sprehajam se med polji

cvetovi so spet v barvah neba

spomnim se

na norveško

na najin severni sij,

ki še vedno čaka

greva? Zašepetam

 

XIII.

Življenja boljša plat

je dihati.

Zajokati ob rojstvu,

biti srečen,

poln preproste radosti.

Jokati namesto besed,

ko veš,

da si ljubljen.

Zdaj ljubi te nebo

in ljubi te zemlja,

ki čaka tvoj korak.

Ljubi te mati

in ljubi te oče,

ko pestuje tvojo srce,

tako krhko in majhno.

Ko mirno spiš

in se blaženo smehljaš,

z vsakim dihom ljubiš,

ker ni težko ljubiti,

če si ljubljen.

Življenja boljša plat

je dihati za to,

da ljubimo.

Ljubimo zrak,

ki nas nosi naprej

in nas priganja:

pojdi človek in živi.

S prvo besedo in prvim korakom, tudi padcem.

Živi s stiskom roke in objemom.

Dihaj kot eno do trenutka,

ko ljubiti boš znal za dva

Ker ni težko ljubiti,

če si ljubljen

Nekaj zadnjih objav..

Obisk lutkovnega gledališča

Obisk lutkovnega gledališča

V sredo, 15. 5. 2024 smo v okviru lutkovnega krožka obiskali Lutkovno gledališče Maribor. Ogledali smo si predpremiero predstave Princesa na zrnu graha. Z ogledom predstave smo se ponovno prepustili pravljicam H. C. Andresena in obudili spomin na otroštvo. Z ogledom...

SLOVO MATURANTOV 2024

SLOVO MATURANTOV 2024

V torek, 14. 5. 2024 smo se zbrali v jedilnici Dijaškega doma Lizike Jančar Maribor na svečani prireditvi s kulturnim programom in večerjo z naslovom Slovo maturantov. Dijaki zaključnih letnikov so preživeli v dijaškem domu svoja srednješolska leta in v tem času se je...

Razstava v avli “59.DOMIJADA”

Razstava v avli “59.DOMIJADA”

Razstava  prikazuje delček  59. Domijade, športnega in kulturnega srečanja dijaških domov Slovenije, z nosilno temo” Želim si ljubezni “. Razstava je bila postavljena 11.aprila v Narodnem domu in je 15.5.2024  prenesena v naše razstavišče, da nagovarja dijake k...

Projekt Klasično | Kvartet Szymanowski & Kevin Spagnolo

Projekt Klasično | Kvartet Szymanowski & Kevin Spagnolo

V torek,  7. 05. 2024, smo se še zadnjič v šolskem letu 2023/24 odpravili v Unionsko dvorano. Koncertna poslovalnica Maribor je tokrat gostila godalni kvartet Karla Szymanovskega in navdušujočega talenta, mladega italijanskega klarinetista Kevina Spagnolo.KVARTET...

Projekt USTVARJAJMO | Ta teden izpostavljamo: Liza Šteharnik

Projekt USTVARJAJMO | Ta teden izpostavljamo: Liza Šteharnik

Projekt USTVARJAJMO | Ta teden izpostavljamo: Liza ŠteharnikTa teden izpostavljamo soimenakinjo naše Lizike (Majde Jančar), dijakinjo Lizo [Liziko] Šteharnik. Liza aktivno obiskuje interesno dejavnost, ima velik potencial mlade kreativke, je željna znanja in napredka...

Likovna razstava- Quo vadis Domine

Likovna razstava- Quo vadis Domine

V četrtek, 18. 4. 2024 smo v Dijaškem domu Lizike Jančar Maribor pripravili zanimivo razstavo likovne skupine Quo vadis Domine. Likovna skupina Quo vadis Domine deluje pod mentorstvom Zlatka Praha, ki s svojim pedagoškim delom pomembno oblikuje likovno podobo v mestu...

Projekt Klasično | Komorni orkester Württemberg Heilbronn

Projekt Klasično | Komorni orkester Württemberg Heilbronn

V sredo,  17. 04. 2024, smo bili priča še enemu izjemnemu koncertu v Unionski dvorani. 𝓚𝓸𝓶𝓸𝓻𝓷𝓲 𝓸𝓻𝓴𝓮𝓼𝓽𝓮𝓻 𝓦𝓾̈𝓻𝓽𝓽𝓮𝓶𝓫𝓮𝓻𝓰 𝓗𝓮𝓲𝓵𝓫𝓻𝓸𝓷𝓷, so nam igrali skladbe: 𝐀𝐧𝐭𝐨𝐧𝐚 𝐀𝐫𝐞𝐧𝐬𝐤𝐞𝐠𝐚, 𝐃𝐦𝐢𝐭𝐫𝐢𝐣𝐚 𝐒̌𝐨𝐬𝐭𝐚𝐤𝐨𝐯𝐢𝐜̌𝐚, 𝐀𝐧𝐝𝐫𝐞́𝐚 𝐉𝐨𝐥𝐢𝐯𝐞𝐭𝐚 𝐢𝐧 𝐀𝐫𝐭𝐡𝐮𝐫𝐚 𝐇𝐨𝐧𝐞𝐠𝐠𝐞𝐫𝐣𝐚. Gostili so tudi priznana solista:...

Ta teden izpostavljamo | Nuša Hober

Ta teden izpostavljamo | Nuša Hober

Projekt USTVARJAJMO | Ta teden izpostavljamo: Nuša HoberTa teden izpostavljamo dijakinjo Nušo Hober. Skicirke mladih ustvarjalnih dijakov so vedno zanimiv vpogled v njihove mlade duše. @somegreatreward.deluxe Med ustvarjanjem se seveda veliko pogovarjamo in zabavamo....

Dostopnost