Dragi maturanti!
Za nami so tedni priprav, debat, razmišljanj in konstruktivnih kritik na temo Človek na razpotju časa, literarnih del Edvarda Kocbeka Strah in pogum in Draga Jančarja In ljubezen tudi.
Naša srečanja v retro sobi so se začela zadržano, v precej okrnjeni zasedbi. Na začetku ste bili plahi, neodločni in nikakor niste želeli oz. si upali povedati svojega mnenja, da ne bi kdo pomislil, da “nimate pojma”. Minevali so četrtki in iz tedna v teden so naše debate postajale konkretnejše, zanimivejše in predvsem polne utemeljenih dvomov in goreče vedoželjnosti. Začeli ste aktualizirati, razmišljati s svojo glavo, predstavljati literarne like iz osebne izkušnje in vsakič znova smo naše srečanje, v želji po novem znanju, podaljšali za minutko, dve ali deset.
Najhrabrejše in najvztrajnejše tri niso izpustile niti enega srečanja. Hvala punce, za čudovite trenutke, ki smo jih preživele skupaj. Tudi jaz sem se od vas veliko naučila. Saj veste, vedno bo v zraku obviselo vprašanje “Ali ljubezen izbere nas ali mi izberemo ljubezen …”.
Zdaj je kar je. Odpisali ste svoj najpomembnejši esej v življenju in prepričana sem, da ste opravili odlično. Do konca šolskega leta se oglasite še kaj v kabinetu 1. nadstropja, da poklepetamo o slovenščini ali pač samo rešimo svet. Ko boste za vedno prestopili prag našega dijaškega doma, pomislite na naše pogovore in se spomnite: Bodite pogumni in nikoli zaradi strahu ne ljubite manj.
Vse dobro na poti v odrasli svet vam želi vaša vzgojiteljica Jasna Kovačič.
