V včerajšnjem knjižnem klubu smo prebirali literarni deli Mali princ in Prerok. Pogovarjali smo se o ljubezni, otrocih, delu, veselju in žalosti, svobodi, bolečini, poučevanju, torej o vsem, kar sestavlja Življenje.

Dijakinje so predstavile svoje poglede in izpostavile misli, ki so se jih dotaknile.

V malem princu, ki pride na zemljo s svojega daljnega planetoida, bi lahko videli prispodobo pisatelja samega: kakor mali princ je prišel med ljudi, da bi jim odprl oči za lepoto okrog njih, ki je ne vidijo, in jih je potem spet zapustil, izginil na nočnem nebu …

Ljudje namreč ne vidijo lepote tega sveta, ker jih slepijo njihove strasti in napake; zato so drug od drugega bolj oddaljeni kot zvezde. Šele v pilotu, ki je moral prisilno pristati v puščavi, si najde princ prijatelja. Potem se princ vrne na svoj planetoid k svoji roži, ki je tako dragocena zato, ker jo je ljubil. Teh resnic ga uči lisica, ki pravi: »To je moja skrivnost. Prav preposta je: dobro vidimo samo s srcem. Bistvo je nevidno za oči … Zaradi časa, ki si ga izgubil za svojo rožo, je ta roža tako pomembna … Ljudje so pozabili to resnico. Ti pa ne smeš pozabiti … Odgovoren si za svojo rožo …«

Ta misel o gledanju s srcem, o človeški ljubezni, je pač poglavitno sporočilo knjige Mali princ.

Sporočilo Preroka je dokaj očitno vsakemu človeku: ljubezen, dobrota, sočutje, odpuščanje in blagost so za srečno življenje prav tako potrebni, kot so za naše telo potrebne življenjske prvine kruh, voda, luč, zrak …

Kdor se jim odpove, prizadene sam sebi največjo škodo.

 

 

 

Dostopnost