Tutorstvo – zaključek

Avtor: Edita Urih | 24. 1. 2019

V sredo, 23. 1. 2019, smo z odlično torto zaključili 12. leto delovanja projekta Tutorstvo v dijaškem domu. Letos je v projektu sodelovalo 116 dijakov. V kratkem programu so sodelovale Neja Hranjec (6.a), Taja Majhen (6.a) in Ana Grdadolnik (4.a).

Edita Urih

Svoje vtise o tutorstvu je povzela dijakinja Čarli (6.a).

V ponedeljek sem pisala test zgodovine. Bila sem v “rahli” časovni stiski, ko sem ugotovila, da imam nekje shranjene zapiske, ki mi jih je, preden je zapustila dijaški dom, podarila, kdo drug kot moja tutorka. Verjetno si predstavljate, kako srečna sem bila, ko so bila na testu ravno vprašanja iz njenih beležk in v tistem trenutku sem bila res hvaležna, da obstaja nekaj kot je tutorstvo.

Beseda tutor ima v slovarju zelo ozek pomen – skrbnik, varuh, ki sicer ni nepravilen, vendar skozi leta, ki jih preživljam kot del dijaške skupnosti, ugotavljam, da ga lahko neznatno razširim.
Torej – tutor: nekdo, ki (prostovoljno ali ne) potrka na tvoja vrata, ko jih še sam komaj najdeš; nekdo, ki ti pove kako tečno je na šoli in da naj pobegneš dokler še lahko, vse skupaj pa podkrepi z zgodbicami o zlobnih profesorjih, tako da res že komaj čakaš naslednja 3 ali 4 leta. In nekdo, ki ti, ko se odločiš, da kljub vsemu ostaneš, vlije samozavesti ter ti ponudi roko. Tutor je tisti, h kateremu se zatečeš, ko dan pred testom ne veš, kje začeti; tisti, ki ti preda stare kontrolne in svoje znanje o tem, kako preživeti najnapornejše mesece na šoli. Za nekatere je tutor brezplačna kino vstopnica ali druženje na kostanjevem pikniku. Za nekatere pa le še ena obveznost.

Kot tutorka sem ugotovila še nekaj… Tutorstvo ni nekaj enostranskega ali hierarhičnega – je priložnost za učenje drug od drugega, za smeh, za tolažbo in stik s človekom na drugem koncu hodnika, ki te spomni, da smo vsi enaki. Včasih prestrašeni in sramežljivi, včasih glasni in radostni – prepleteni s sanjami, skrbmi in izkušnjami. Ravno zato nas ti odnosi tako bogatijo in krepijo.

Če se vrnem na začetek zgodbe… Tutorka, ki mi je podarila zapiske, ni le moja tutorka oz. rešiteljica ocen. Po skoraj treh letih je še vedno ena izmed mojih najtesnejših prijateljic, s katero delim mnogo lepih spominov.

Zanima me, koliko takih zgodb je že bilo napisanih v času izvajanja tutorstva v našem domu. Koliko prijateljstev sklenjenih, koliko zapiskov podarjenih, koliko nasvetov podeljenih… pa tudi če le zaradi kino vstopnice .